Skrivnosti dobrega pisca."Zakaj nihče ne bere mojih tekstov?"
Kamorkoli pogledamo, je ogromno teksta. Na reklamnih panojih z avtomobili že deluje kot dizajnerski element. Ob naraščajočih količinah tekstov pa se pojavijo višji standardi, kdaj si sami pri sebi lahko rečemo, da nam je nek tekst všeč. Problem pa nastane, ko si želimo, da bi naši naročniki, kupci, leadi ali partnerji te tekste brali. Skrivnost, kako napisati dober tekst, ki bo bran, pa ni nikoli ena sama. Dober pisec vedno razmišlja, kaj lahko tekstu doda, da bo tekst poleg informativne vrednosti imel še dodatno vrednost - bodisi razvedrilno, bodisi motivacijsko. Torej, kako do dobrih tekstov? |
Najdemo dobre zorne kote, s katerih se lahko lotimo pisanja
Vsak tekst ima nek zorni kot, ki bralca usmeri v to, kar želi, da odnese. Pogosto se ulovim na točki, kjer najdem še en tekst o tem, kako je super delati v nekem kolektivu. Dobro, si rečem - prebral sem še enega izmed teh tekstov, kjer bereš o vseh dobrih stvareh, ki se dogajajo za zaposlene v nekem podjetju. Ob koncu teksta imam občutek, da gre za nek relativno povprečno podjetje, s povprečnim kolektivom. Dodane vrednosti praktično ni.
In dobim idejo.
Če se kolektiv lahko ponaša z zdravo mero cinizma in sarkazma - zakaj nebi napisali članka "Zakaj je delo pri [podjetju] grozno?" Če je izvedba članka dovolj dobra, če dobim občutek, da gre za dober način predstavitve podjetja in zaposlenih, mi bo to branje v večji užitek, name pa bo pustilo močnejši vtis. V mislih pa moramo imeti, da takšen tekst ni namenjen za vsakega bralca - tak tekst bi dobro deloval name, ker mi je ta kultura blizu, ne morem pa si predstavljati, da bi deloval na povprečnega iskalca službe starosti 40+.
Skozi tekste pokažemo osebnost
Vsi imamo že vrha glave tekstov, ki izpadejo avtomatsko generirani. Ravno nedavno smo imeli v pisarni debato, če bi novice pošiljali samo s tekstom, da izpadejo človeško in osebno. Ker očitno smo se kot družba na neki točki odločili, da je element človečnosti samo za kroge prijateljev. Radi se potrudimo, da napišemo tekste, ki izpadejo avtomatizirani, kot da smo kreativno inspiracijo vzeli po javni upravi. Hah.
Kot pisci imamo eno lastnost, ki jo lahko ponudimo le mi. To je ta, da v tekste, ki jih pišemo, vključimo naš karatker, osebnost, izkušnje in prepričanja. Občutek navideznega dialoga je namreč ta, ki med piscem in bralcem ustvari odnos. In kot bralci, sem prepričan, raje beremo bloge in objave na družbenih omrežjih kot pa pravne listine.
Tekste zvizualiziramo
To ne pomeni, da plačamo dizajnerju. To pomeni, da tekst poenostavimo in ga razdelimo po posameznih sklopih, da je lažje berljiv in da ga lahko bralci berejo po delih. V praksi to najlažje delamo s podnaslovi, grafikami, bold-i, ležečim tekstom in tako naprej. Da pa nam je to lažje, lahko za začetek že pred pisanjem teksta sestavimo idejo o sporočilih, ki jih želimo posredovati, in zaporedju teh.
Tako najlažje obdržimo kontrolo nad tem, da bralca povedemo skozi strukturiran tekst, na način, kot smo si ga zastavili, ne da bi ga ob tem pretirano obremenili z dolgim tekstom. Dodatna vizualizacija po podnaslovih, spremembah oblik in grafik namreč bralcu omogoča, da neprestano ve, kje v tekstu se nahaja.
Odgovarjamo na "točke bolečine" in ponudimo rešitve
Točke bolečine so grozen prevod angleške besedne zveze "pain points". Gre za probleme naših bralcev, ki jih lahko naslovimo. Če so naša ciljna skupina manjša razvojna industrijska podjetja, vam obljubim, da je članek tipa "Zakaj moji zaposleni bežijo k Akrapoviču?" iztočna točka, ki bo zaokrožila med skoraj vsemi direktorji. Iščemo temo, kjer naša ciljna skupina reče "To je totalno moj problem."
Sledi pa še pomembnejši del. Ko razložimo, zakaj vsi zaposleni bežijo k Akrapoviču, v tekstu navedemo razloge za beg. Če so problemi v odnosu do zaposlenih, lahko ponudimo kadrovsko razvojne storitve, ki bodo tok delavcev obrnile za 180°. Če so problemi v pomanjkljivem profesionalnem razvoju zaposlenih, ponudimo strokovna izobraževanja. V drugem delu torej ponujamo rešitve, ki našim obstoječim in potencialnim naročnikom ali kupcem ponujajo praktične rešitve.
Za konec še kratka misel, ki mi neprestano povzroča žulje.
Teksti so sestavljeni iz treh ključnih elementov. No, morali bi biti. Ti so:
- jasnost,
- informativnost in
- kreativnost.
Sam imam problem s tem, da so po tem vrstnem redu. Moj stil pisanja je namreč obraten.
Zato pa je tudi pisanje trening. Vsak tekst je malce boljši.
Vsak tekst ima nek zorni kot, ki bralca usmeri v to, kar želi, da odnese. Pogosto se ulovim na točki, kjer najdem še en tekst o tem, kako je super delati v nekem kolektivu. Dobro, si rečem - prebral sem še enega izmed teh tekstov, kjer bereš o vseh dobrih stvareh, ki se dogajajo za zaposlene v nekem podjetju. Ob koncu teksta imam občutek, da gre za nek relativno povprečno podjetje, s povprečnim kolektivom. Dodane vrednosti praktično ni.
In dobim idejo.
Če se kolektiv lahko ponaša z zdravo mero cinizma in sarkazma - zakaj nebi napisali članka "Zakaj je delo pri [podjetju] grozno?" Če je izvedba članka dovolj dobra, če dobim občutek, da gre za dober način predstavitve podjetja in zaposlenih, mi bo to branje v večji užitek, name pa bo pustilo močnejši vtis. V mislih pa moramo imeti, da takšen tekst ni namenjen za vsakega bralca - tak tekst bi dobro deloval name, ker mi je ta kultura blizu, ne morem pa si predstavljati, da bi deloval na povprečnega iskalca službe starosti 40+.
Skozi tekste pokažemo osebnost
Vsi imamo že vrha glave tekstov, ki izpadejo avtomatsko generirani. Ravno nedavno smo imeli v pisarni debato, če bi novice pošiljali samo s tekstom, da izpadejo človeško in osebno. Ker očitno smo se kot družba na neki točki odločili, da je element človečnosti samo za kroge prijateljev. Radi se potrudimo, da napišemo tekste, ki izpadejo avtomatizirani, kot da smo kreativno inspiracijo vzeli po javni upravi. Hah.
Kot pisci imamo eno lastnost, ki jo lahko ponudimo le mi. To je ta, da v tekste, ki jih pišemo, vključimo naš karatker, osebnost, izkušnje in prepričanja. Občutek navideznega dialoga je namreč ta, ki med piscem in bralcem ustvari odnos. In kot bralci, sem prepričan, raje beremo bloge in objave na družbenih omrežjih kot pa pravne listine.
Tekste zvizualiziramo
To ne pomeni, da plačamo dizajnerju. To pomeni, da tekst poenostavimo in ga razdelimo po posameznih sklopih, da je lažje berljiv in da ga lahko bralci berejo po delih. V praksi to najlažje delamo s podnaslovi, grafikami, bold-i, ležečim tekstom in tako naprej. Da pa nam je to lažje, lahko za začetek že pred pisanjem teksta sestavimo idejo o sporočilih, ki jih želimo posredovati, in zaporedju teh.
Tako najlažje obdržimo kontrolo nad tem, da bralca povedemo skozi strukturiran tekst, na način, kot smo si ga zastavili, ne da bi ga ob tem pretirano obremenili z dolgim tekstom. Dodatna vizualizacija po podnaslovih, spremembah oblik in grafik namreč bralcu omogoča, da neprestano ve, kje v tekstu se nahaja.
Odgovarjamo na "točke bolečine" in ponudimo rešitve
Točke bolečine so grozen prevod angleške besedne zveze "pain points". Gre za probleme naših bralcev, ki jih lahko naslovimo. Če so naša ciljna skupina manjša razvojna industrijska podjetja, vam obljubim, da je članek tipa "Zakaj moji zaposleni bežijo k Akrapoviču?" iztočna točka, ki bo zaokrožila med skoraj vsemi direktorji. Iščemo temo, kjer naša ciljna skupina reče "To je totalno moj problem."
Sledi pa še pomembnejši del. Ko razložimo, zakaj vsi zaposleni bežijo k Akrapoviču, v tekstu navedemo razloge za beg. Če so problemi v odnosu do zaposlenih, lahko ponudimo kadrovsko razvojne storitve, ki bodo tok delavcev obrnile za 180°. Če so problemi v pomanjkljivem profesionalnem razvoju zaposlenih, ponudimo strokovna izobraževanja. V drugem delu torej ponujamo rešitve, ki našim obstoječim in potencialnim naročnikom ali kupcem ponujajo praktične rešitve.
Za konec še kratka misel, ki mi neprestano povzroča žulje.
Teksti so sestavljeni iz treh ključnih elementov. No, morali bi biti. Ti so:
- jasnost,
- informativnost in
- kreativnost.
Sam imam problem s tem, da so po tem vrstnem redu. Moj stil pisanja je namreč obraten.
Zato pa je tudi pisanje trening. Vsak tekst je malce boljši.