Critical pedagogy

​Kritična pedagogika nastopa pod mnogimi imeni, vendar vsa zastopajo isto izhodišče: kritično mišljenje. Avtor Paolo Freire je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pretresel pedagoški svet s knjigo Pedagogy of the Opressed (Pedagogika zatiranih). V slovenskem prostoru je bolj znan njegov naslednik Augusto Boal z metodo Theater of the Opressed, ki Freirejevo teorijo postavi v akcijsko naravnan kontekst.
 
Freire je zapisal, da je šolski način poučevanja deluje na »banking« princip; učitelj »uploada« znanje v glave učencev (dela depozite), kasneje pa od njih zahteva, da depozite prav »papagajsko« vrnejo. Takšen način poučevanja je služil namenom prve industrijske revolucije in vojaški vzgoji. Vendar pa je banking povsem neprimeren za učne procese, kjer bomo od udeležencev pričakovali povečano kreativnost, inovativnost in motiviranost.

​Freire zato predlaga nov način izvajanja učnega procesa, ki ga poimenuje »problem-posing education« oz. izobraževanje z izpostavljanjem problemov. Izvajalec izobraževanja ni več edina avtoriteta v prostoru, ki zahteva slepo poslušnost in poseduje vse znanje. Namesto tega predlaga udeležencem temo, jo predstavi problemsko, nato pa v razumevanje problema povabi udeležence. Od te točke naprej skrbi (facilitira) za to, da udeleženci raziskujejo problem v različnih kontekstih, posledično odkrivajo nove teme, ki imajo lahko še večjo težo.
 
Kot primer si poglejmo izobraževanje na temo komunikacije med sodelavci. Iz te teme lahko facilitator izpostavi eno temo, ki jo udeleženci razumevajo skupaj, v procesu pa odkrijejo še druge, skrite in nezavedne ovire v lastnem mišljenju, ki se kažejo kot posledica tipa »mi v proizvodnji mislimo, da oni v komerciali samo klobasajo.«
 
Učenje iz deklamiranja in papagajskega ponavljanja postane ekipno raziskovanje, kjer vsak posameznik lahko odkrije svoje teme, ter teme, ki si jih deli še z drugimi v skupini.

Učni proces tako ni ločen od osebnostne rasti, niti od učinkov povezovanja v skupini.