Podjetnik ali umetnik?
25. junij 2012
Ozadje
Ugotovil sem, da sem v svoji naravi raziskovalec, umetnik, obrtnik. In ne podjetnik, tovarnar. Kolikor veselja mi ta narava prinaša, toliko me tudi tepe na cash-out momentu. Je hudič dobrodošli del uspeha v poslu in nujen v podjetništvu? Božanstva naj mi oprostijo. Bom pojasnil.
Umetnik in podjetnik
V tej prispodobi imamo kompetentnega človeka, ki ga znanec pokliče na pomoč. Na znančevem posestvu je jama, notri pa problem.
Človek-Umetnik je naš prvi jamar: gre v jamo, vrta, najde problem, se z njim spoprime in reši situacijo. Naročnik zadovoljen. Ampak zdaj naš umetnik predlaga naročniku, da bi vrtala naprej. Da bi prišla do bistva, do korenine. Skratka, rad bi raziskoval, osvajal, ustvarjal novo.
Človek-Podjetnik je naš drugi jamar: tudi on gre v jamo, vrta, najde problem, se z njim spoprime in reši situacijo. Naročnik zadovoljen. AMPAK podjetnik pride ven iz jame. Popoldne porabi, da pregleda širši teren in proti večeru vzklikne: "tu je še 200 takih posestnikov in problematičnih jam! V vsaki naredim to X storitev (ki očitno deluje), čez 5 jam že najamem sodelavce, optimiziram stroške,..." You get the picture.
Povezava z idejo hudiča
Ta zapis je moj poizkus razumevanja tistega dela, ki ga sam nimam. Ta del sem bolje in bistveno manj dramatično razdelal v predavanju za SIP, prosojnice tule.
Ergo, če ponavljam, da bi zaslužil (podjetnik), čeprav v resnici raje plezam globoko v jame, bom nekega dne postal tisti uspešni podjetnik, ampak lej ga hudiča, ali ne bom pravzaprav postal podjetnik na račun progresivne eliminacije umetnika v sebi?
Tisti, ki se prvi oglasi s predlogom srednje poti sicer dobi za pivo, ampak izziv ni v skill-setu, ampak v mind-setu! Mind-set mora bit precej fiksno postavljen, če naj bi bil človek (uspešen) podjetnik.
Umetnost kot izraz duše
Kaj ni umetnost tista, ki se drži duše, ki je dušni izraz? Še nikdar nisem slišal, da bi bila duša podjetna. Um je podjeten. Ego je podjeten. Duša je radoveden otrok, ki se rad smeji in čudi.
In točno ta moment 'keep doing what works' in 'while optimising costs' je tisto, kar umetnike odbija.
Malo hudiča je pa vseeno treba imet v sebi ali kako?
Uvid iz prakse
Imamo naročnika, kjer smo lani z zelo specifičnim načinom razmišljanja zavestno naredili drzno kampanjo, ki je ustvarila več kot 10x boljše rezultate od povprečja. It worked.
Ali smo ta moment maksimizirali, ga dokumentirali, pozicionirali in intenzivno ponudili trgu? Ne. Zadovoljni, da imajo naše misli občutek za objektivno realnost, smo šli naprej v jamo, odpirat še druge teme naročnikovega posla.
Vedno cutting-edge, vedno v centru lastnih raziskovalskih vprašanj, vedno v razvoju. To je obrtnik, umetnik, raziskovalec, jamar.
Kje je sploh problem?
Vprašanje cene za storitev. Dokler sem tako pogosto vedno v nečem novem, za to ne morem imeti visoke cene, saj oba z naročnikom veva, da je novo tudi tvegano. In predvsem, da mi naročnik z zaupanjem delno krije stroške razvoja. Jasno. Če pa dodam še previdnost in taktiziranje firm v tem času ugotovim, da nimam uspešnice.
Rešitve za umetnike v poslu
Tole so možne rešitve, kakor jih vidim od tu, kjer stojim:
Ja, predelujem še. Za razumevanje in zdravljenje gre. Da imam smisel za dramatičnost pa že vem(o) :)
Pa ti? Si umetnik ali podjetnik? Vidiš še kakšno možno rešitev? S katero prispodobo bi lahko zamenjal hudiča?
Blaž
Ozadje
Ugotovil sem, da sem v svoji naravi raziskovalec, umetnik, obrtnik. In ne podjetnik, tovarnar. Kolikor veselja mi ta narava prinaša, toliko me tudi tepe na cash-out momentu. Je hudič dobrodošli del uspeha v poslu in nujen v podjetništvu? Božanstva naj mi oprostijo. Bom pojasnil.
Umetnik in podjetnik
V tej prispodobi imamo kompetentnega človeka, ki ga znanec pokliče na pomoč. Na znančevem posestvu je jama, notri pa problem.
Človek-Umetnik je naš prvi jamar: gre v jamo, vrta, najde problem, se z njim spoprime in reši situacijo. Naročnik zadovoljen. Ampak zdaj naš umetnik predlaga naročniku, da bi vrtala naprej. Da bi prišla do bistva, do korenine. Skratka, rad bi raziskoval, osvajal, ustvarjal novo.
Človek-Podjetnik je naš drugi jamar: tudi on gre v jamo, vrta, najde problem, se z njim spoprime in reši situacijo. Naročnik zadovoljen. AMPAK podjetnik pride ven iz jame. Popoldne porabi, da pregleda širši teren in proti večeru vzklikne: "tu je še 200 takih posestnikov in problematičnih jam! V vsaki naredim to X storitev (ki očitno deluje), čez 5 jam že najamem sodelavce, optimiziram stroške,..." You get the picture.
Povezava z idejo hudiča
Ta zapis je moj poizkus razumevanja tistega dela, ki ga sam nimam. Ta del sem bolje in bistveno manj dramatično razdelal v predavanju za SIP, prosojnice tule.
- The devil is in repetition: delitev dela, tekoči trak, znanstveno upravljanje in vsi ti bistri momenti. Ponavljamo proces ali del procesa. Znova in znova. Zakaj pa ne, če pa deluje in daje rezultate. Ljudje se specializirajo, postopke optimiziramo, marža cveti.
- Ponavljanje kot utrjevanje: stara fora, s katero so nas pitali v šolah celo otroštvo. Novo ponavljamo zato, da bi se 'prijelo' (v glavah) in zatorej delovalo. Če ljudje tega ne želijo, je vseeno. Z repeticijo se da osvojiti še tako močan um. Tudi, če imaš rad glasbo, se nisi mogel izogniti, da ne bi pobobnal s prsti po volanu, ko si še stotič slišal LadyGaga PokerFace da-nanana-da-nana. (Tudi) na tem stebru sloni oglaševalska industrija, predvsem branding.
- The devil of repetition: kar ponavljamo, postane naša navada. Naše navade sestavljajo našo osebnost. Naša osebnost postane naša usoda, če si sposodim misel Lao Tzu-ja.
Ergo, če ponavljam, da bi zaslužil (podjetnik), čeprav v resnici raje plezam globoko v jame, bom nekega dne postal tisti uspešni podjetnik, ampak lej ga hudiča, ali ne bom pravzaprav postal podjetnik na račun progresivne eliminacije umetnika v sebi?
Tisti, ki se prvi oglasi s predlogom srednje poti sicer dobi za pivo, ampak izziv ni v skill-setu, ampak v mind-setu! Mind-set mora bit precej fiksno postavljen, če naj bi bil človek (uspešen) podjetnik.
Umetnost kot izraz duše
Kaj ni umetnost tista, ki se drži duše, ki je dušni izraz? Še nikdar nisem slišal, da bi bila duša podjetna. Um je podjeten. Ego je podjeten. Duša je radoveden otrok, ki se rad smeji in čudi.
In točno ta moment 'keep doing what works' in 'while optimising costs' je tisto, kar umetnike odbija.
Malo hudiča je pa vseeno treba imet v sebi ali kako?
Uvid iz prakse
Imamo naročnika, kjer smo lani z zelo specifičnim načinom razmišljanja zavestno naredili drzno kampanjo, ki je ustvarila več kot 10x boljše rezultate od povprečja. It worked.
Ali smo ta moment maksimizirali, ga dokumentirali, pozicionirali in intenzivno ponudili trgu? Ne. Zadovoljni, da imajo naše misli občutek za objektivno realnost, smo šli naprej v jamo, odpirat še druge teme naročnikovega posla.
Vedno cutting-edge, vedno v centru lastnih raziskovalskih vprašanj, vedno v razvoju. To je obrtnik, umetnik, raziskovalec, jamar.
Kje je sploh problem?
Vprašanje cene za storitev. Dokler sem tako pogosto vedno v nečem novem, za to ne morem imeti visoke cene, saj oba z naročnikom veva, da je novo tudi tvegano. In predvsem, da mi naročnik z zaupanjem delno krije stroške razvoja. Jasno. Če pa dodam še previdnost in taktiziranje firm v tem času ugotovim, da nimam uspešnice.
Rešitve za umetnike v poslu
Tole so možne rešitve, kakor jih vidim od tu, kjer stojim:
- partnerstvo: povezati se v skupino ali firmo, kjer ostali sodelavci poskrbijo za ponavljanje, direktor pa tudi za kar najboljši vpogled v objektivno (trg)
- zaposlitev: isto kot partnerstvo, le hitreje in že vzpostavljeno
- integracija podjetniškega mind-seta: za tiste, ki v tem vidijo veliko smisla in malo ali nič hudiča
- pozicionirati se kot ekspert: usmerjati sredstva v samopromocijo skozi PR (članki), napisati knjigo, predavati, opravljati svetovalna dela, se slikati na Viktorjih in delat magisterij v ZDA
Ja, predelujem še. Za razumevanje in zdravljenje gre. Da imam smisel za dramatičnost pa že vem(o) :)
Pa ti? Si umetnik ali podjetnik? Vidiš še kakšno možno rešitev? S katero prispodobo bi lahko zamenjal hudiča?
Blaž