Rad berem nenamerno provokativne zapiske. Sploh, če v njih potem nastopajo bogovi in vesoljci. Tako kot v tej razpravi o svobodni volji. Govorim seveda o svobodni volji za ustvarjanje. Dokazovanje obstoja svobodne volje s samomorom je... ... ni.
Uvod
Kaže se, da ljudje ne bi ničesar več prepustili življenju, da nam razkrije. Ne bi več predali svoje volje bogu (ali Življenju, ...). Morda so jo včasih predajali bolj; zdaj jo zagotovo manj. Nujno nam je, da imamo svobodno voljo, da ravnamo po svoje in da smo za svoje življenje najbolj pametni sami.
Dialog:
Bog pravi: daj, da ti pokažem pot.
Človek: ne, bom sam! Sam!
me spominja na:
Človek: daj, da ti pomagam odpreti konzervo.
Otrok: ne, bom sam. Sam!
Kar me pripelje do vprašanja: "Ej! Koliko svobodne volje dejansko imamo? In koliko nam jo bo 'zagodlo' življenje ne glede na to, kateremu sistemu uresničevanja svojih želja sledimo?
Hja, če nadaljujem po tej analogiji: človek ima v odnosu do boga toliko svobodne volje, kot jo ima otrok do starša.
Če je to tako, a to tudi slabo? Ali je to v sodobni bom-sam družbi najhujše, kar se nam lahko zgodi? Da bi bil Človek, nadžival in vrhovno bitje planeta, otrok volji boga?
Zaplet
Ta članek (link) dokazuje, da po raziskavah nevrologov iz leta 1982 svobodna volja ne obstaja (možgani se pripravljajo na potezo še preden človek ozavesti, da bi rad premaknil prst).
Vendar je idejo 'premakni prst' kot opcijo akcije vsadil raziskovalec v subjekt. Če bi le tiho posedel ljudi okoli mize, bi dobil rezultate svobodne volje: nekateri bi obsedeli, drugi bi začeli debatirati, tretji bi se razjezili nad brezveznostjo poizkusa, ostali pa bi dvignili rit in šli na kavo.
Vmesni rezultati
Obstajata dva osnovna vira impulzov med katerimi se ljudje odločamo:
*-vzgoja seveda paše med objektivneimpulze, vendar se seli v subjektivnega. Za ta proces avtoriteta dobro ve in ga upravlja.
Če se odzovemo na objektivni impulz, znanstvenik zabeleži, da nimamo svobodne volje.
Če se odzovemo na subjektivni impulz, psiholog pove nevrologu, da smo le ponotranjili idejo iz objektivnega sveta, torej prelisičili sami sebi da počnemo nekaj iz 'svojega' sveta. Psiholog tako pravi nevrologu: napiši 'ni svobodne volje'.
Se zdi brezizhodno? :)
Na oder stopita bog in družba
Sprejeti, da obstaja objektivno nad objektivnim svetom Ljudi, da potem obstaja tudi presek subjektivnega in nadobjektivnega, da obstaja raven inspiracije in idej nad človekom in temu z eno besedo reči bog... zakaj ne? Zakaj bi dejansko človek hotel imeti svobodno voljo in se za vse odločati čisto sam na tem svetu? Čisto sam in brez vsakega feelinga za ostala bitja na tej organski vesoljski ladji? Zdi se, da hočemo pojem samo v njegovi ultimativni obliki: neomejena svobodna volja. Imeti zgolj svojo voljo se zdi prehud kompromis.
Če obstaja raven, kjer se srečajo vse svobodne volje vseh bitij, in ta raven posledično vpliva na (svobodno) voljo posameznika, potem lahko govorimo vsaj o dveh nadentitetah:
Pa dajmo opustiti termin 'družba', ker je zavajujoč. Namiguje namreč, da jo sestavljajo enakopravni člani. Recimo raje: upravljana družba (po aktualnem razmerju 1% ljudi ima 99% virov).
Saj ne bi mešal politike v zapis, kjer že govorimo o bogu (vesoljci pa še pridejo), ampak družbena gibanja se pospešeno aktivirajo po vsem svetu. Vladajoči razred nam pohoja vrt, kjer bi ljudje radi gojili vsaj teoretično možnost za svobodno voljo.
Sploh slišati sebe
Ko takole skušam priti zadevi do dna, spoznavam, da človek, ki se je rodil na Zemlji, tu odrastel in postal družbeno bitje.... nima šans, da bi deloval po svobodni volji.
Zato so (spet) tako popularni tečaji joge, pa qi-gonga in meditacije, pohodništvo, potapljanje, jamarstvo,... ker bi se ljudje radi najprej odklopili od matrice (beri: od družbe), preden sploh lahko upajo, da bi slišali 'navodila' svobodne volje, torej slišali samega sebe. Seveda slišati svojo voljo in jo živeti - roko na srce, to je umetnost, bojevništvo. In zahteva levjesrčnost.
Nisem pa še slišal, da bi ljudje hodili na sproščanja zato, ker se rabijo odklopiti od sporočil boga ;)
Če boste zdaj iz naslonjačev vstali tisti, ki boste povedali, da je to vse le sporočilo od boga, prosim obsedite: ja, tudi to je en vidik. Ampak dajmo ostati v igri dualnosti. Zato, ker nam večne resnici o absolutnostih nič dosti ne pomagajo na praktičnem nivoju. OK?
Samo norci in vesoljci
Ampak vesoljci! oni pa ne poznajo nobene indoktrinacije tega planeta. Oni edino bi tu ravnali po svobodni volji. Ampak le na tem planetu. Na svojem domačem planetu so verjetno ravno tako podvrženi upravljani kolektivni volji, kot mi tu. Rečemo lahko, da bi vesoljci na Zemlji delovali po svoji volji in imeli krasno priložnost, da delujejo po svobodni volji.
Vidite, to je iztočnica za film! Ne film o zlobnih grdih vesoljcih, ne film o nevidnih vesoljcih, ki rišejo v koruzna polja, niti ne film o prijaznih otroških vesoljčkih. Ne - rad bi videl film o vesoljcih, ki tu zaživijo svobodno voljo.
Jaz... raje sem brez svobodne volje na račun boga, kot upravljane družbe.
Pravzaprav se mi vedno bolj pogosto zdi, da bi bilo to neznansko olajšanje. Si otresti s hlač prah in umazanijo in reči: "O oče, daj, zdaj pa poslušam, daj mi kakšen nasvet, obrani me nevarnosti, daj da se naslonim nate, ko sem utrujen, skratka - dajva to konzervo odpret skupaj!"
Blaž
.
Zaplet
Ta članek (link) dokazuje, da po raziskavah nevrologov iz leta 1982 svobodna volja ne obstaja (možgani se pripravljajo na potezo še preden človek ozavesti, da bi rad premaknil prst).
Vendar je idejo 'premakni prst' kot opcijo akcije vsadil raziskovalec v subjekt. Če bi le tiho posedel ljudi okoli mize, bi dobil rezultate svobodne volje: nekateri bi obsedeli, drugi bi začeli debatirati, tretji bi se razjezili nad brezveznostjo poizkusa, ostali pa bi dvignili rit in šli na kavo.
Vmesni rezultati
Obstajata dva osnovna vira impulzov med katerimi se ljudje odločamo:
- Objektivni impulzi: to, kar nam sugerira drugi, sočlovek, avtoriteta, mediji. Impulzi iz vidnega sveta.
- Subjektivni impulzi: kar zaznamo v svoji notranjosti, kot npr.: posledica delovanja domišljije, intuicije, vzgoje*, telesni vzgibi, info iz kolektivnega nezavednega. Intrarealni impulzi. Impulzi iz nevidnega sveta.
*-vzgoja seveda paše med objektivneimpulze, vendar se seli v subjektivnega. Za ta proces avtoriteta dobro ve in ga upravlja.
Če se odzovemo na objektivni impulz, znanstvenik zabeleži, da nimamo svobodne volje.
Če se odzovemo na subjektivni impulz, psiholog pove nevrologu, da smo le ponotranjili idejo iz objektivnega sveta, torej prelisičili sami sebi da počnemo nekaj iz 'svojega' sveta. Psiholog tako pravi nevrologu: napiši 'ni svobodne volje'.
Se zdi brezizhodno? :)
Na oder stopita bog in družba
Sprejeti, da obstaja objektivno nad objektivnim svetom Ljudi, da potem obstaja tudi presek subjektivnega in nadobjektivnega, da obstaja raven inspiracije in idej nad človekom in temu z eno besedo reči bog... zakaj ne? Zakaj bi dejansko človek hotel imeti svobodno voljo in se za vse odločati čisto sam na tem svetu? Čisto sam in brez vsakega feelinga za ostala bitja na tej organski vesoljski ladji? Zdi se, da hočemo pojem samo v njegovi ultimativni obliki: neomejena svobodna volja. Imeti zgolj svojo voljo se zdi prehud kompromis.
Če obstaja raven, kjer se srečajo vse svobodne volje vseh bitij, in ta raven posledično vpliva na (svobodno) voljo posameznika, potem lahko govorimo vsaj o dveh nadentitetah:
- o bogu in
- o družbi.
Pa dajmo opustiti termin 'družba', ker je zavajujoč. Namiguje namreč, da jo sestavljajo enakopravni člani. Recimo raje: upravljana družba (po aktualnem razmerju 1% ljudi ima 99% virov).
Saj ne bi mešal politike v zapis, kjer že govorimo o bogu (vesoljci pa še pridejo), ampak družbena gibanja se pospešeno aktivirajo po vsem svetu. Vladajoči razred nam pohoja vrt, kjer bi ljudje radi gojili vsaj teoretično možnost za svobodno voljo.
Sploh slišati sebe
Ko takole skušam priti zadevi do dna, spoznavam, da človek, ki se je rodil na Zemlji, tu odrastel in postal družbeno bitje.... nima šans, da bi deloval po svobodni volji.
Zato so (spet) tako popularni tečaji joge, pa qi-gonga in meditacije, pohodništvo, potapljanje, jamarstvo,... ker bi se ljudje radi najprej odklopili od matrice (beri: od družbe), preden sploh lahko upajo, da bi slišali 'navodila' svobodne volje, torej slišali samega sebe. Seveda slišati svojo voljo in jo živeti - roko na srce, to je umetnost, bojevništvo. In zahteva levjesrčnost.
Nisem pa še slišal, da bi ljudje hodili na sproščanja zato, ker se rabijo odklopiti od sporočil boga ;)
Če boste zdaj iz naslonjačev vstali tisti, ki boste povedali, da je to vse le sporočilo od boga, prosim obsedite: ja, tudi to je en vidik. Ampak dajmo ostati v igri dualnosti. Zato, ker nam večne resnici o absolutnostih nič dosti ne pomagajo na praktičnem nivoju. OK?
Samo norci in vesoljci
Ampak vesoljci! oni pa ne poznajo nobene indoktrinacije tega planeta. Oni edino bi tu ravnali po svobodni volji. Ampak le na tem planetu. Na svojem domačem planetu so verjetno ravno tako podvrženi upravljani kolektivni volji, kot mi tu. Rečemo lahko, da bi vesoljci na Zemlji delovali po svoji volji in imeli krasno priložnost, da delujejo po svobodni volji.
Vidite, to je iztočnica za film! Ne film o zlobnih grdih vesoljcih, ne film o nevidnih vesoljcih, ki rišejo v koruzna polja, niti ne film o prijaznih otroških vesoljčkih. Ne - rad bi videl film o vesoljcih, ki tu zaživijo svobodno voljo.
Jaz... raje sem brez svobodne volje na račun boga, kot upravljane družbe.
Pravzaprav se mi vedno bolj pogosto zdi, da bi bilo to neznansko olajšanje. Si otresti s hlač prah in umazanijo in reči: "O oče, daj, zdaj pa poslušam, daj mi kakšen nasvet, obrani me nevarnosti, daj da se naslonim nate, ko sem utrujen, skratka - dajva to konzervo odpret skupaj!"
Blaž
.
RSS Feed